februar 8, 2008
Ne grem se več te igre. V nedeljo grem teči, pa če potem takoj umrem. No, ne ravno takoj potem… Čez kakšnih 50-60 let bi bilo bolje.
Odločila sem se, da bom do nedelje ozdravela. Nič več poležavanja in razbijanja v glavi. Po škatlici Coldrexa se počutim rahlo omamljeno, vendar bolje. Morda to pomeni, da bom v nedeljo že fit, ker imam v ponedeljek rojstni dan. 
Dobra vzročno-posledična povezava.
februar 7, 2008
Le kaj mi je bilo treba gripe? Točno tako, ni mi je bilo treba. Precej dobro mi je že šlo s tekom, zdaj pa to… Upam, da se ta teden gripe ne bo preveč drastično poznal na razdalji, času in kondiciji.
Poskušam dokaj normalno jesti, vendar sem vseeno izgubila 2,5 kg. Česa? Še ne vem, upam, da ne preveč mišične mase…
Še vedno imam dovolj časa, da nadoknadim za Logarsko… Če bom le zbrala pogum
februar 4, 2008
No, ja. Saj se mi je zdelo, da ne bo trajalo dolgo, da me bo nekdo uspel okužiti z nečim. Mislim, da sem staknila gripo. Torej tek do nadaljnjega odpade 
Ni mi treba samo še poslabšati zadeve s tekom…
Že od petka nisem nič tekla… Upam, da se bom čim prej pobrala, potem pa spet na juriš!
januar 28, 2008
Glede na včerajšnjo pretečeno razdaljo danes sploh nimam posledic. Še noge me ne bolijo tako, kot bi me lahko. Saj ne, da se pritožujem Danes imam počitek. Tako ali tako me čaka še cela gora stvari, za katere bom porabila vsak atom energije.
Vseeno je dobro vedeti, da dan po ponovnem ’skoraj malem maratonu’ (21 km) nimam večjih posledic. Naslednjič, če bodo okoliščine ugodne, lahko poskusim malo pospešiti. Vsaj tam, kjer ne bo prevelikih hribov in dolin.
Razmišljam o Logarski dolini… tam enkrat… poleti…
januar 27, 2008
Danes je bil res krasen dan za dolgi tek. Ker sem bila spet v Celju in ker nisem hotela po isti poti kot predzadnjič, sem jo ubrala proti Ostrožnemu in Lopati, potem preko Šmartnega v Rožni dolini, Brezove in okoli Šmartinskega jezera, nato čez Zadobrovo nazaj v center. Tako dobro se že dolgo nisem počutila. Med tekom mi je uspelo rešiti kup problemov, ki me jutri čakajo že ob izstopu na železniški v Mariboru.
Manjka še samo ena stvar, da bom izpopolnila te dolge teke – moj dragi, ki je danes še počival – da mi bo delal družbo…
januar 21, 2008
O madona, šele danes čutim včerajšnji tek v stegnih. Hribi so pustili posledice. Muskelfiber me daje, vendar bo za zdržat. Bom jutri na fitnesu nežnejša z njimi.
Razmišljam, če bi jutri v Celje vzela zraven tekaške copate. Se bom zjutraj odločila. Glede na to, da da bom prej šla na fitnes, pojutrišnjem pa sem že nazaj, se bom raje butnila z glavo v vrata in pustila ‘ljubčke’ doma
Howgh, govorila sem. Ali mogoče zazehala…
januar 20, 2008
Jutro se je začelo krasno. Zbudilo me je sonce, ki je skozi okno spalnice klicalo, naj se že zbašem ven. Sicer se je situacija kasneje razvijala malo manj krasno, ker sem ugotovila, da mi je fant pozabil prinesti nekaj tekaških stvari iz Celja… vendar sem mu odpustila, kaj pa naj Itak so pomembni samo tekaški copati, ki sem jih na srečo sama prinesla domov. Sem mar čutila na vodi, kaj se lahko zgodi?
Oblekla sem pač to, kar sem imela doma: smučarsko spodnjo majico (čeprav ne smučam), čez pa tekaško majico. V začetku je bilo sicer malce hladno, potem pa sem se zagrela. Spodaj dolge tekaške hlače, čeznje tanjše hlače za fitnes, da mi ne pomrzne zadnjica. Ne vem zakaj, vendar imam v mrzlih dnevih pri teku vedno problem, da mi hoče mrzel zrak na vsak način pomrzniti tazadnjo. Če bi potem vsaj odpadla, se ne bi pritoževala, tako pa ostane, je mrzla kot ledena kocka in rabi posebne ukrepe, da se zagreje nazaj na sobno temperaturo Ne, ne izdam, kakšni so ti ukrepi
Torej, nazaj k teku. Vzela sem svoj iPod (super stvar za tek) in odpeketala. Imam srečo ali nesrečo, da okoli mene skoraj ni ravnine primerne za daljši tek. Venomer se nekaj vzpenja, nekaj spušča, pa spet vzpenja in spet spušča. Ko tečem dlje kot 5 km, me obvezno čakata najmanj dva dolga hriba. Danes sem jih imela sedem. Bom vsaj postala žilava hribovska deklina, če že nisem
Na poti sem srečala kar nekaj avtov. Razen z enim nisem imela večjih problemov. Na izboru najbolj nevarnih in butastih voznikov je zmagala mamica s punčko v avtu. Tekla sem po levi strani, ne po cesti, ampak po bankini, mamica pa je pripeljala nasproti. Za seboj sem slišala še drug avto. Ker je mamica pametno ugotovila, da je cesta nekoliko ozka in njen avto najbrž nima zavor ali pa da jih ne zna uporabljati (halooooo?!?!?!), je hladnokrvno zavila vame. Zadnji trenutek sem odskočila v jarek, ker bi me ta vešča brez slabe vesti zbila. Je res tako težko ustaviti ali vsaj zmanjšati hitrost za borih 5 sekund, če je ovira na njeni strani? Upam, da ji je potem vsaj malo ušlo v hlače, ko sem pristala v jarku, da bo drugič razmislila, kaj počne za volanom.
Nadaljevala sem pot in proti koncu začela ugotavljati, da me rahlo bolijo noge, da sem že malo utrujena in da sem verjetno tekla dlje kot ponavadi. Nisem namreč vedela, kako dolga je pot, ki sem si jo izbrala. Tako je bolj zanimivo. Zdelo se mi je, da je daljša kot moje običajne, kadar nisem v Celju. Doma sem ugotovila, da sem pretekla 20,58 km glede TIS. Če upoštevam še vse hribe, ki jih TIS ne, sem bila verjetno zelo blizu 21 km in to v dokaj doglednem času za začetek Pa kdo bi bil malenkosten.
Morda se še kdaj odločim za tekmovanje (pol-maraton), če me ne bodo izdali živci. Imam grozen strah pred tekmovanji. Zaenkrat. Ko bom izboljšala čas (tudi v naših rovtah), bo dan D.
januar 19, 2008
Danes sem bila tako lena, da bi lahko napisala pesem o tem. Tolaži me edino misel, da imam za jutri predviden daljši tek. In metamorfozo iz lenivca in pasavca v raketo dolgega dosega
Mislim, da se bom izognila delu poti brez asfalta, ker je tako blato, da se še s tankom ne bi izvlekla iz njega. Tek v bata-škornjih pa res ne pride v poštev, bi me še zaprli v najbližjo ustanovo z oblazinjenimi sobami.
januar 16, 2008
Danes je bilo šele pestro pri intervaliranju. Ne le, da zjutraj nisem niti šla mimo banane, kaj šele, da bi jo pojedla, tudi obvezne jutranje kavice mi ni uspelo spiti. Sem mislila, da bo konec z mano že ob prihodu na fitnes, vendar ni bilo tako.
Spet sem poskusila z intervaliranjem, seveda – ker se mi skoraj nič drugega ni ljubilo. Že zjutraj sem doma vsaj trikrat slekla in oblekla majico za tek. Sama sebi sem se že zdela kot Hamlet, dokler nisem z glavo butnila v svetilko in ugotovila, da je Šejkspir mrtev
Torej… izbrala sem že preizkušen program, določila neko udobno hitrost za začetek in začela teči. Pozabila sem (ali morda sploh nisem vedela), da je na začetku nekaj hoje. Potem pa so bili na vrsti morilski intervali. Pri 13,5 km/h so se mi malodane izbuljile oči, spet sem se koncentrirala le na eno točko, da so me noge ubogale. Uspelo mi je! Zdržala sem tri takšne intervale, potem pa sem hotela kar pospraviti igrače in iti na drevo. V oči me je bodel veliki rdeči gumb Stop in klical “Odnehaj, pritisni me, daj odnehaj, you pussy!!!” Resnici na ljubo, ‘you pussy’ je bilo v italijanščini (nekaj takega kot voi pussy), ker je steza italijanska.
Nisem se pustila. Stisnila sem zobe, malo zmanjšala hitrost in zdržala do konca. Bravo, bravo naši (bi rekla Murat in Jose)! Na koncu sem bila tako rdeča, da bi še kdo pomislil, da mi je nerodno v lastni družbi
Izplen: uspelo mi je doseči lanski (jesensko-zimski) in letošnji najboljši rezultat. Ha! Kdo je zdaj pussy?!
januar 15, 2008
Že prejšnji teden sem razmišljala o tem, kako popestriti tek na tekaški stezi v fitnesu, kjer opravljam krajše tedenske teke. Saj bi kakšnega daljšega tudi, pa se bojim, da bi me s stezo (ali raje brez nje) vrgli skozi okno. Glede na to, da sta le dve popolnoma izpravni stezi in še to s televizijo, bi jih celo razumela. Ha! Torej k popestritvam…
Prva ideja – mišičasti mladec pred mano na elipserju (pristop korenček). Mikavno, a nerealistično, poleg tega pa še popolnoma nedopustno (fant-filter).
Druga ideja – tekanje vzvratno po stezi. Zanimivo, zabavno (predvsem za druge), a popolnoma nedopustno (smrtonosnost-filter).
Tretja ideja – raziskovanje možnosti te ultra-tech funky tekaške steze. Zanimivo, obetavno, izvedljivo (dokler ne izrabim vseh možnosti) in brez nekih $#? filtrov.
Zaenkrat sem obstala pri tretji ideji, čeprav me še vedno mika prva.
Ravno danes sem izbrala neko opcijo 6 na tekaški stezi in glej ga medveda, bil je intervalni tek. Ker seveda na začetku nisem vedela, kaj me čaka, sem pač začetno hitrost malo zvišala, saj se mi je zdelo že skoraj za malo teči 8 km/h nekaj začetnih minut. To znam brez mašine tudi Moja napaka. Nekaj minut za tem sem molela jezik iz ust in se koncentrirala le še na obvladovanje lastnih okončin, ki so pri 14 km/h bezljale vsaka po svoje. Tega še namreč niso obravnavale
Preživela sem in minilo je kot blisk. Hočem še!
