Letos pade maraton. Obljubila sem si in te obljube ne bom prelomila.

Danes (glede na uro?!) dolgi tek (15k), če me ne bo bolelo koleno.

Svašta.

Mogoče pa je vsega kriva klima.

Med tekom te nihče čudno ne gleda, če se pogovarjaš sam s sabo (in s slušalkami v ušesih). Vse se da pogovoriti, da se skregati in pobotati sam s sabo.

Domov vedno pritečem utrujena, a z urejeno glavo.

Ven!

Čeprav je šele teden dni, odkar sem nazadnje zjutraj migetalkala, se mi zdi, kot da je že pol stoletja. Manjka mi. Komaj čakam na poletne teke po okolici, po tišini in ritmu, ki si ga bom narekovala sama.

Super bo. Že vidim

Včeraj sem si omislila steznik za gleženj, ker sem imela občutek, da bom z njim lahko že tekla. Pajade Hoja je bila res malo lažja, vendar me včerajšnje poskušanje ostalega danes boli. Čez noč sem ga imela na nogi in danes zjutraj sem imela občutek, da mi bo odpadla… Mogoče je steznik le preprečeval prekrvavitev…

Drugi teden bom videla na fitnesu, kako se bo obnesel

Še malo… še malo in pridem skale. Pridem gorski zrak. Pridem svoboda in adrenalin. Še malo…

Pogrešam opoldansko divjanje in dirjanje po plaži, v vodi do kolen, ko so me valovi premetavali in ko sem čofnila v vodo na nos, ravno ko je Raquel prišla mimo. Smejala se je, da ni mogla do sape. Jaz pa tudi, a šele po tem, ko sem izpljunila vso tisto slano vodo.

Po prvem tednu me je zdelal prehlad, da se mi je vrtelo in blodilo. Takrat nisem tekla, da ne bi poslabšala zadeve. Avstralci prodajajo tablete proti prehladu, ki bi še konja spravile v posteljo… a mi niso kaj prida pomagale. Zadnjih nekaj dni drugega tedna je bilo boljše in spet sem lahko tekla…
Potem pa tri tedne nič. Samo krompirček in vožnja z avtom, pohajkovanja po mestu. Pričakovala sem, da bom umrla, ko bom doma prvič obula tekaške thingyje. Še četrti teden nisem tekla… Definitvno sem pričakovala, da bom umrla. A nisem. V ponedeljek sem na fitnesu sicer malo težje in počasneje pretekla tistih mojih 30 minut, a sem jih. Ne da bi pred, vmes in potem umrla. Danes spet. Nekaj je zgleda vseeno ostalo zapisano v nogah Kdaj bom lahko tekla tako hitro kot pred potepom down under? To je druga zgodbica

Najprej sem hotela le na sprehod, da vidim obseg posledic gripe, vendar se je situacija nekoliko zasukala. Razmišljala sem o tem, kako ljudje hitro organiziramo kak memorial, pohod v čast temu in onemu borcu, pisatelju, športniku, outmigecu… zakaj ne bi jaz imela vsako leto pohodo-tek Larsu v spomin. In sem ga. Prvi pohodo-tek in to na Celjsko kočo. ‘Lesi’ (ali bolje Sparkica)  se je vrnila, Lars se pa žal ne more…

Uredila sem si misli, zapakirala in shranila lepe spomine.

Želim ti veliko pasjih dogodivščin v pasjem ‘raju’. Še vedno velja, da so psi zakon in da vsi psi gredo v raj.