Sto let in pol

Tako dolgo že nisem pisala o svojih tekaških podvigih Kje bi začela? Pri ciljih? Naj bo.

Letos pade maraton. Obljubila sem si in te obljube ne bom prelomila.

Danes (glede na uro?!) dolgi tek (15k), če me ne bo bolelo koleno.

 

Čudno, čudno

Predvčerajšnjem sem se končno spravila zvečer (po betoniranju ) teči. Naredila sem enega izmed manjših krogov, da ne bi pretiravala. Rezultat: blažji muskelfiber. Včeraj sem potem raje skočila na kolo, naredila 25 km (bore malo), a polovico od tega v hribe. Rezultat: hud muskelfiber, vnet nos, kihanje.

Svašta.

Mogoče pa je vsega kriva klima.

 

Jiiiiiiiihaaaaa

Tečem. Sicer počasi, a tečem Jutri spet. Moram spraviti iz sebe to odvečno razmišljanje in poglabljanje v globočine, kjer sem bila že tolikokrat poprej.

Ven!

 

Ajm bek

Avstralija je bila dogodivščina za sebe, tudi kar se tiče teka. Tekla sem zjutraj, pred predavanjih, ko so vsi razen kengurujev še spali. Tekla sem, da bi pozdravila sonce.

Pogrešam opoldansko divjanje in dirjanje po plaži, v vodi do kolen, ko so me valovi premetavali in ko sem čofnila v vodo na nos, ravno ko je Raquel prišla mimo. Smejala se je, da ni mogla do sape. Jaz pa tudi, a šele po tem, ko sem izpljunila vso tisto slano vodo.

Po prvem tednu me je zdelal prehlad, da se mi je vrtelo in blodilo. Takrat nisem tekla, da ne bi poslabšala zadeve. Avstralci prodajajo tablete proti prehladu, ki bi še konja spravile v posteljo… a mi niso kaj prida pomagale. Zadnjih nekaj dni drugega tedna je bilo boljše in spet sem lahko tekla…
Potem pa tri tedne nič. Samo krompirček in vožnja z avtom, pohajkovanja po mestu. Pričakovala sem, da bom umrla, ko bom doma prvič obula tekaške thingyje. Še četrti teden nisem tekla… Definitvno sem pričakovala, da bom umrla. A nisem. V ponedeljek sem na fitnesu sicer malo težje in počasneje pretekla tistih mojih 30 minut, a sem jih. Ne da bi pred, vmes in potem umrla. Danes spet. Nekaj je zgleda vseeno ostalo zapisano v nogah Kdaj bom lahko tekla tako hitro kot pred potepom down under? To je druga zgodbica

 

Lesi se vrača, Lars pa ne

Prejšnji teden je bil težek. V soboto, ko sem bila v Celju, sta morala starša peljati našega psa, da so ga uspavali zaradi bolezni. Bila sem strašno žalostna in potrebovala sem zrak, veliko prostora, tišino in samoto.

Najprej sem hotela le na sprehod, da vidim obseg posledic gripe, vendar se je situacija nekoliko zasukala. Razmišljala sem o tem, kako ljudje hitro organiziramo kak memorial, pohod v čast temu in onemu borcu, pisatelju, športniku, outmigecu… zakaj ne bi jaz imela vsako leto pohodo-tek Larsu v spomin. In sem ga. Prvi pohodo-tek in to na Celjsko kočo. ‘Lesi’ (ali bolje Sparkica)  se je vrnila, Lars se pa žal ne more…

Uredila sem si misli, zapakirala in shranila lepe spomine.

Želim ti veliko pasjih dogodivščin v pasjem ‘raju’. Še vedno velja, da so psi zakon in da vsi psi gredo v raj.

 

Intervaliranje – repete

Danes je bilo šele pestro pri intervaliranju. Ne le, da zjutraj nisem niti šla mimo banane, kaj šele, da bi jo pojedla, tudi obvezne jutranje kavice mi ni uspelo spiti. Sem mislila, da bo konec z mano že ob prihodu na fitnes, vendar ni bilo tako.

Spet sem poskusila z intervaliranjem, seveda – ker se mi skoraj nič drugega ni ljubilo. Že zjutraj sem doma vsaj trikrat slekla in oblekla majico za tek. Sama sebi sem se že zdela kot Hamlet, dokler nisem z glavo butnila v svetilko in ugotovila, da je Šejkspir mrtev

Torej… izbrala sem že preizkušen program, določila neko udobno hitrost za začetek in začela teči. Pozabila sem (ali morda sploh nisem vedela), da je na začetku nekaj hoje. Potem pa so bili na vrsti morilski intervali. Pri 13,5 km/h so se mi malodane izbuljile oči, spet sem se koncentrirala le na eno točko, da so me noge ubogale. Uspelo mi je! Zdržala sem tri takšne intervale, potem pa sem hotela kar pospraviti igrače in iti na drevo. V oči me je bodel veliki rdeči gumb Stop in klical “Odnehaj, pritisni me, daj odnehaj, you pussy!!!” Resnici na ljubo, ‘you pussy’ je bilo v italijanščini (nekaj takega kot voi pussy), ker je steza italijanska.

Nisem se pustila. Stisnila sem zobe, malo zmanjšala hitrost in zdržala do konca. Bravo, bravo naši (bi rekla Murat in Jose)! Na koncu sem bila tako rdeča, da bi še kdo pomislil, da mi je nerodno v lastni družbi

Izplen: uspelo mi je doseči lanski (jesensko-zimski) in letošnji najboljši rezultat. Ha! Kdo je zdaj pussy?!

 

Intervaliranje

Že prejšnji teden sem razmišljala o tem, kako popestriti tek na tekaški stezi v fitnesu, kjer opravljam krajše tedenske teke. Saj bi kakšnega daljšega tudi, pa se bojim, da bi me s stezo (ali raje brez nje) vrgli skozi okno. Glede na to, da sta le dve popolnoma izpravni stezi in še to s televizijo, bi jih celo razumela. Ha! Torej k popestritvam…

Prva ideja – mišičasti mladec pred mano na elipserju (pristop korenček). Mikavno, a nerealistično, poleg tega pa še popolnoma nedopustno (fant-filter).
Druga ideja – tekanje vzvratno po stezi. Zanimivo, zabavno (predvsem za druge), a popolnoma nedopustno (smrtonosnost-filter).
Tretja ideja – raziskovanje možnosti te ultra-tech funky tekaške steze. Zanimivo, obetavno, izvedljivo (dokler ne izrabim vseh možnosti) in brez nekih $#? filtrov.
Zaenkrat sem obstala pri tretji ideji, čeprav me še vedno mika prva.

Ravno danes sem izbrala neko opcijo 6 na tekaški stezi in glej ga medveda, bil je intervalni tek. Ker seveda na začetku nisem vedela, kaj me čaka, sem pač začetno hitrost malo zvišala, saj se mi je zdelo že skoraj za malo teči 8 km/h nekaj začetnih minut. To znam brez mašine tudi Moja napaka. Nekaj minut za tem sem molela jezik iz ust in se koncentrirala le še na obvladovanje lastnih okončin, ki so pri 14 km/h bezljale vsaka po svoje. Tega še namreč niso obravnavale

Preživela sem in minilo je kot blisk. Hočem še!

 

Zakaj pa ne?!

Dobro leto dni nazaj sem spet našla svojo ljubezen do teka. Danes me je pa prešinilo… Zakaj ne bi pisala o tem, kako se počutim, kaj razmišljam, ko tečem in še kakšno cvetko o možeh v pajkicah, ki jih srečam

Saj, zakaj pa ne.