Lesi se vrača, Lars pa ne

Prejšnji teden je bil težek. V soboto, ko sem bila v Celju, sta morala starša peljati našega psa, da so ga uspavali zaradi bolezni. Bila sem strašno žalostna in potrebovala sem zrak, veliko prostora, tišino in samoto.

Najprej sem hotela le na sprehod, da vidim obseg posledic gripe, vendar se je situacija nekoliko zasukala. Razmišljala sem o tem, kako ljudje hitro organiziramo kak memorial, pohod v čast temu in onemu borcu, pisatelju, športniku, outmigecu… zakaj ne bi jaz imela vsako leto pohodo-tek Larsu v spomin. In sem ga. Prvi pohodo-tek in to na Celjsko kočo. ‘Lesi’ (ali bolje Sparkica)  se je vrnila, Lars se pa žal ne more…

Uredila sem si misli, zapakirala in shranila lepe spomine.

Želim ti veliko pasjih dogodivščin v pasjem ‘raju’. Še vedno velja, da so psi zakon in da vsi psi gredo v raj.

 

Intervaliranje

Že prejšnji teden sem razmišljala o tem, kako popestriti tek na tekaški stezi v fitnesu, kjer opravljam krajše tedenske teke. Saj bi kakšnega daljšega tudi, pa se bojim, da bi me s stezo (ali raje brez nje) vrgli skozi okno. Glede na to, da sta le dve popolnoma izpravni stezi in še to s televizijo, bi jih celo razumela. Ha! Torej k popestritvam…

Prva ideja – mišičasti mladec pred mano na elipserju (pristop korenček). Mikavno, a nerealistično, poleg tega pa še popolnoma nedopustno (fant-filter).
Druga ideja – tekanje vzvratno po stezi. Zanimivo, zabavno (predvsem za druge), a popolnoma nedopustno (smrtonosnost-filter).
Tretja ideja – raziskovanje možnosti te ultra-tech funky tekaške steze. Zanimivo, obetavno, izvedljivo (dokler ne izrabim vseh možnosti) in brez nekih $#? filtrov.
Zaenkrat sem obstala pri tretji ideji, čeprav me še vedno mika prva.

Ravno danes sem izbrala neko opcijo 6 na tekaški stezi in glej ga medveda, bil je intervalni tek. Ker seveda na začetku nisem vedela, kaj me čaka, sem pač začetno hitrost malo zvišala, saj se mi je zdelo že skoraj za malo teči 8 km/h nekaj začetnih minut. To znam brez mašine tudi Moja napaka. Nekaj minut za tem sem molela jezik iz ust in se koncentrirala le še na obvladovanje lastnih okončin, ki so pri 14 km/h bezljale vsaka po svoje. Tega še namreč niso obravnavale

Preživela sem in minilo je kot blisk. Hočem še!