maj 26, 2008
Ugotavljam, da je tek najcenejša oblika psihoanalize… Juhu 
Med tekom te nihče čudno ne gleda, če se pogovarjaš sam s sabo (in s slušalkami v ušesih). Vse se da pogovoriti, da se skregati in pobotati sam s sabo.
Domov vedno pritečem utrujena, a z urejeno glavo.
januar 16, 2008
Danes je bilo šele pestro pri intervaliranju. Ne le, da zjutraj nisem niti šla mimo banane, kaj šele, da bi jo pojedla, tudi obvezne jutranje kavice mi ni uspelo spiti. Sem mislila, da bo konec z mano že ob prihodu na fitnes, vendar ni bilo tako.
Spet sem poskusila z intervaliranjem, seveda – ker se mi skoraj nič drugega ni ljubilo. Že zjutraj sem doma vsaj trikrat slekla in oblekla majico za tek. Sama sebi sem se že zdela kot Hamlet, dokler nisem z glavo butnila v svetilko in ugotovila, da je Šejkspir mrtev
Torej… izbrala sem že preizkušen program, določila neko udobno hitrost za začetek in začela teči. Pozabila sem (ali morda sploh nisem vedela), da je na začetku nekaj hoje. Potem pa so bili na vrsti morilski intervali. Pri 13,5 km/h so se mi malodane izbuljile oči, spet sem se koncentrirala le na eno točko, da so me noge ubogale. Uspelo mi je! Zdržala sem tri takšne intervale, potem pa sem hotela kar pospraviti igrače in iti na drevo. V oči me je bodel veliki rdeči gumb Stop in klical “Odnehaj, pritisni me, daj odnehaj, you pussy!!!” Resnici na ljubo, ‘you pussy’ je bilo v italijanščini (nekaj takega kot voi pussy), ker je steza italijanska.
Nisem se pustila. Stisnila sem zobe, malo zmanjšala hitrost in zdržala do konca. Bravo, bravo naši (bi rekla Murat in Jose)! Na koncu sem bila tako rdeča, da bi še kdo pomislil, da mi je nerodno v lastni družbi
Izplen: uspelo mi je doseči lanski (jesensko-zimski) in letošnji najboljši rezultat. Ha! Kdo je zdaj pussy?!
januar 15, 2008
Že prejšnji teden sem razmišljala o tem, kako popestriti tek na tekaški stezi v fitnesu, kjer opravljam krajše tedenske teke. Saj bi kakšnega daljšega tudi, pa se bojim, da bi me s stezo (ali raje brez nje) vrgli skozi okno. Glede na to, da sta le dve popolnoma izpravni stezi in še to s televizijo, bi jih celo razumela. Ha! Torej k popestritvam…
Prva ideja – mišičasti mladec pred mano na elipserju (pristop korenček). Mikavno, a nerealistično, poleg tega pa še popolnoma nedopustno (fant-filter).
Druga ideja – tekanje vzvratno po stezi. Zanimivo, zabavno (predvsem za druge), a popolnoma nedopustno (smrtonosnost-filter).
Tretja ideja – raziskovanje možnosti te ultra-tech funky tekaške steze. Zanimivo, obetavno, izvedljivo (dokler ne izrabim vseh možnosti) in brez nekih $#? filtrov.
Zaenkrat sem obstala pri tretji ideji, čeprav me še vedno mika prva.
Ravno danes sem izbrala neko opcijo 6 na tekaški stezi in glej ga medveda, bil je intervalni tek. Ker seveda na začetku nisem vedela, kaj me čaka, sem pač začetno hitrost malo zvišala, saj se mi je zdelo že skoraj za malo teči 8 km/h nekaj začetnih minut. To znam brez mašine tudi Moja napaka. Nekaj minut za tem sem molela jezik iz ust in se koncentrirala le še na obvladovanje lastnih okončin, ki so pri 14 km/h bezljale vsaka po svoje. Tega še namreč niso obravnavale
Preživela sem in minilo je kot blisk. Hočem še!
januar 9, 2008
Dobro leto dni nazaj sem spet našla svojo ljubezen do teka. Danes me je pa prešinilo… Zakaj ne bi pisala o tem, kako se počutim, kaj razmišljam, ko tečem in še kakšno cvetko o možeh v pajkicah, ki jih srečam
Saj, zakaj pa ne.
