Sparki running

Ugotavljam, da je tek najcenejša oblika psihoanalize… Juhu

Med tekom te nihče čudno ne gleda, če se pogovarjaš sam s sabo (in s slušalkami v ušesih). Vse se da pogovoriti, da se skregati in pobotati sam s sabo.

Domov vedno pritečem utrujena, a z urejeno glavo.

Tečem. Sicer počasi, a tečem Jutri spet. Moram spraviti iz sebe to odvečno razmišljanje in poglabljanje v globočine, kjer sem bila že tolikokrat poprej.

Ven!

Ponedeljek. Nov začetek. Gleženj boli ob nepričakovanem zasuku ali nepredvidenem premiku noge. Me zanima, če bo jutri možno teči na tekaški stezi. Če ne, bom poskusila s kolesarjenjem.

Čeprav je šele teden dni, odkar sem nazadnje zjutraj migetalkala, se mi zdi, kot da je že pol stoletja. Manjka mi. Komaj čakam na poletne teke po okolici, po tišini in ritmu, ki si ga bom narekovala sama.

Super bo. Že vidim

Smešno ime… steznik. Steznik za okoli života, steznik za koleno, steznik za gleženj

Včeraj sem si omislila steznik za gleženj, ker sem imela občutek, da bom z njim lahko že tekla. Pajade Hoja je bila res malo lažja, vendar me včerajšnje poskušanje ostalega danes boli. Čez noč sem ga imela na nogi in danes zjutraj sem imela občutek, da mi bo odpadla… Mogoče je steznik le preprečeval prekrvavitev…

Drugi teden bom videla na fitnesu, kako se bo obnesel

Mika me gorski tek in mika me maraton. Spet me mika me bos tek po peščeni plaži in vodi do kolen (oh kje si draga Kioloa). Najprej pa bo treba sanirati ta presneti gleženj. Kaže bolje. Morda ne bi bilo napačno nabaviti opornico?

Še malo… še malo in pridem skale. Pridem gorski zrak. Pridem svoboda in adrenalin. Še malo…

O ja, danes se je zgodila bela cesta (makedam), motor, jarek in zvin gležnja. Tek moj dragi, se vidiva čez kak teden ali dva…