Avstralija je bila dogodivščina za sebe, tudi kar se tiče teka. Tekla sem zjutraj, pred predavanjih, ko so vsi razen kengurujev še spali. Tekla sem, da bi pozdravila sonce.
Pogrešam opoldansko divjanje in dirjanje po plaži, v vodi do kolen, ko so me valovi premetavali in ko sem čofnila v vodo na nos, ravno ko je Raquel prišla mimo. Smejala se je, da ni mogla do sape. Jaz pa tudi, a šele po tem, ko sem izpljunila vso tisto slano vodo.
Po prvem tednu me je zdelal prehlad, da se mi je vrtelo in blodilo. Takrat nisem tekla, da ne bi poslabšala zadeve. Avstralci prodajajo tablete proti prehladu, ki bi še konja spravile v posteljo… a mi niso kaj prida pomagale. Zadnjih nekaj dni drugega tedna je bilo boljše in spet sem lahko tekla…
Potem pa tri tedne nič. Samo krompirček in vožnja z avtom, pohajkovanja po mestu. Pričakovala sem, da bom umrla, ko bom doma prvič obula tekaške thingyje. Še četrti teden nisem tekla… Definitvno sem pričakovala, da bom umrla. A nisem. V ponedeljek sem na fitnesu sicer malo težje in počasneje pretekla tistih mojih 30 minut, a sem jih. Ne da bi pred, vmes in potem umrla. Danes spet. Nekaj je zgleda vseeno ostalo zapisano v nogah 
Kdaj bom lahko tekla tako hitro kot pred potepom down under? To je druga zgodbica
