Prejšnji teden je bil težek. V soboto, ko sem bila v Celju, sta morala starša peljati našega psa, da so ga uspavali zaradi bolezni. Bila sem strašno žalostna in potrebovala sem zrak, veliko prostora, tišino in samoto.
Najprej sem hotela le na sprehod, da vidim obseg posledic gripe, vendar se je situacija nekoliko zasukala. Razmišljala sem o tem, kako ljudje hitro organiziramo kak memorial, pohod v čast temu in onemu borcu, pisatelju, športniku, outmigecu… zakaj ne bi jaz imela vsako leto pohodo-tek Larsu v spomin. In sem ga. Prvi pohodo-tek in to na Celjsko kočo. ‘Lesi’ (ali bolje Sparkica) se je vrnila, Lars se pa žal ne more…
Uredila sem si misli, zapakirala in shranila lepe spomine.
Želim ti veliko pasjih dogodivščin v pasjem ‘raju’. Še vedno velja, da so psi zakon in da vsi psi gredo v raj.
