Že prejšnji teden sem razmišljala o tem, kako popestriti tek na tekaški stezi v fitnesu, kjer opravljam krajše tedenske teke. Saj bi kakšnega daljšega tudi, pa se bojim, da bi me s stezo (ali raje brez nje) vrgli skozi okno. Glede na to, da sta le dve popolnoma izpravni stezi in še to s televizijo, bi jih celo razumela. Ha! Torej k popestritvam…
Prva ideja – mišičasti mladec pred mano na elipserju (pristop korenček). Mikavno, a nerealistično, poleg tega pa še popolnoma nedopustno (fant-filter).
Druga ideja – tekanje vzvratno po stezi. Zanimivo, zabavno (predvsem za druge), a popolnoma nedopustno (smrtonosnost-filter).
Tretja ideja – raziskovanje možnosti te ultra-tech funky tekaške steze. Zanimivo, obetavno, izvedljivo (dokler ne izrabim vseh možnosti) in brez nekih $#? filtrov.
Zaenkrat sem obstala pri tretji ideji, čeprav me še vedno mika prva.
Ravno danes sem izbrala neko opcijo 6 na tekaški stezi in glej ga medveda, bil je intervalni tek. Ker seveda na začetku nisem vedela, kaj me čaka, sem pač začetno hitrost malo zvišala, saj se mi je zdelo že skoraj za malo teči 8 km/h nekaj začetnih minut. To znam brez mašine tudi 
Moja napaka. Nekaj minut za tem sem molela jezik iz ust in se koncentrirala le še na obvladovanje lastnih okončin, ki so pri 14 km/h bezljale vsaka po svoje. Tega še namreč niso obravnavale
Preživela sem in minilo je kot blisk. Hočem še!
