Sto let in pol

Tako dolgo že nisem pisala o svojih tekaških podvigih Kje bi začela? Pri ciljih? Naj bo.

Letos pade maraton. Obljubila sem si in te obljube ne bom prelomila.

Danes (glede na uro?!) dolgi tek (15k), če me ne bo bolelo koleno.

 

Čudno, čudno

Predvčerajšnjem sem se končno spravila zvečer (po betoniranju ) teči. Naredila sem enega izmed manjših krogov, da ne bi pretiravala. Rezultat: blažji muskelfiber. Včeraj sem potem raje skočila na kolo, naredila 25 km (bore malo), a polovico od tega v hribe. Rezultat: hud muskelfiber, vnet nos, kihanje.

Svašta.

Mogoče pa je vsega kriva klima.

 

Tek za dušo

Ugotavljam, da je tek najcenejša oblika psihoanalize… Juhu

Med tekom te nihče čudno ne gleda, če se pogovarjaš sam s sabo (in s slušalkami v ušesih). Vse se da pogovoriti, da se skregati in pobotati sam s sabo.

Domov vedno pritečem utrujena, a z urejeno glavo.

 

Jiiiiiiiihaaaaa

Tečem. Sicer počasi, a tečem Jutri spet. Moram spraviti iz sebe to odvečno razmišljanje in poglabljanje v globočine, kjer sem bila že tolikokrat poprej.

Ven!

 

Jutri nov začetek

Ponedeljek. Nov začetek. Gleženj boli ob nepričakovanem zasuku ali nepredvidenem premiku noge. Me zanima, če bo jutri možno teči na tekaški stezi. Če ne, bom poskusila s kolesarjenjem.

Čeprav je šele teden dni, odkar sem nazadnje zjutraj migetalkala, se mi zdi, kot da je že pol stoletja. Manjka mi. Komaj čakam na poletne teke po okolici, po tišini in ritmu, ki si ga bom narekovala sama.

Super bo. Že vidim

 

Steznik

Smešno ime… steznik. Steznik za okoli života, steznik za koleno, steznik za gleženj

Včeraj sem si omislila steznik za gleženj, ker sem imela občutek, da bom z njim lahko že tekla. Pajade Hoja je bila res malo lažja, vendar me včerajšnje poskušanje ostalega danes boli. Čez noč sem ga imela na nogi in danes zjutraj sem imela občutek, da mi bo odpadla… Mogoče je steznik le preprečeval prekrvavitev…

Drugi teden bom videla na fitnesu, kako se bo obnesel

 

Ko kličejo gore

Mika me gorski tek in mika me maraton. Spet me mika me bos tek po peščeni plaži in vodi do kolen (oh kje si draga Kioloa). Najprej pa bo treba sanirati ta presneti gleženj. Kaže bolje. Morda ne bi bilo napačno nabaviti opornico?

Še malo… še malo in pridem skale. Pridem gorski zrak. Pridem svoboda in adrenalin. Še malo…

 

Je bela cesta in zvinj gležnja

O ja, danes se je zgodila bela cesta (makedam), motor, jarek in zvin gležnja. Tek moj dragi, se vidiva čez kak teden ali dva…

 

Ajm bek

Avstralija je bila dogodivščina za sebe, tudi kar se tiče teka. Tekla sem zjutraj, pred predavanjih, ko so vsi razen kengurujev še spali. Tekla sem, da bi pozdravila sonce.

Pogrešam opoldansko divjanje in dirjanje po plaži, v vodi do kolen, ko so me valovi premetavali in ko sem čofnila v vodo na nos, ravno ko je Raquel prišla mimo. Smejala se je, da ni mogla do sape. Jaz pa tudi, a šele po tem, ko sem izpljunila vso tisto slano vodo.

Po prvem tednu me je zdelal prehlad, da se mi je vrtelo in blodilo. Takrat nisem tekla, da ne bi poslabšala zadeve. Avstralci prodajajo tablete proti prehladu, ki bi še konja spravile v posteljo… a mi niso kaj prida pomagale. Zadnjih nekaj dni drugega tedna je bilo boljše in spet sem lahko tekla…
Potem pa tri tedne nič. Samo krompirček in vožnja z avtom, pohajkovanja po mestu. Pričakovala sem, da bom umrla, ko bom doma prvič obula tekaške thingyje. Še četrti teden nisem tekla… Definitvno sem pričakovala, da bom umrla. A nisem. V ponedeljek sem na fitnesu sicer malo težje in počasneje pretekla tistih mojih 30 minut, a sem jih. Ne da bi pred, vmes in potem umrla. Danes spet. Nekaj je zgleda vseeno ostalo zapisano v nogah Kdaj bom lahko tekla tako hitro kot pred potepom down under? To je druga zgodbica

 

Lesi se vrača, Lars pa ne

Prejšnji teden je bil težek. V soboto, ko sem bila v Celju, sta morala starša peljati našega psa, da so ga uspavali zaradi bolezni. Bila sem strašno žalostna in potrebovala sem zrak, veliko prostora, tišino in samoto.

Najprej sem hotela le na sprehod, da vidim obseg posledic gripe, vendar se je situacija nekoliko zasukala. Razmišljala sem o tem, kako ljudje hitro organiziramo kak memorial, pohod v čast temu in onemu borcu, pisatelju, športniku, outmigecu… zakaj ne bi jaz imela vsako leto pohodo-tek Larsu v spomin. In sem ga. Prvi pohodo-tek in to na Celjsko kočo. ‘Lesi’ (ali bolje Sparkica)  se je vrnila, Lars se pa žal ne more…

Uredila sem si misli, zapakirala in shranila lepe spomine.

Želim ti veliko pasjih dogodivščin v pasjem ‘raju’. Še vedno velja, da so psi zakon in da vsi psi gredo v raj.